Besedilo: Mateja Pšeničnik
V gorah in hribih nas čaka polno doživetij. Če sami radi zahajamo v hribe, si želimo te trenutke deliti tudi z našimi potomci. A začeti je potrebno postopoma, da jih s prezahtevnimi vzponi ne odvrnemo od hoje. Morda se prvič podajmo na izlet, ki traja le uro – dve, potem pa čas in zahtevnost zlagoma povečujmo. Starši naj opazujejo kako se otroci odzivajo na okolje, kako hodijo, kaj jih pritegne, kje se želijo ustaviti in podobno. Najprej morajo torej spoznati, kako otrok doživlja hribe, da lahko kasneje izbirajo primerne cilje, ki otroka privlačijo. Skrivnost je v ustrezni motivaciji in če znamo otroka dobro 'prebrati', kaj hitro dosežemo, da bo z veseljem hodil z nami.
Foto: Mitja Tofant
Kako se lotiti
Prve daljše izlete v hribe jim naredimo čim bolj prijetne in ne zahajajmo predaleč iz cone udobja. Upoštevajmo da se hodi dlje časa, dobro preverimo vremensko napoved da se izognemo morebitnim nevihtam, s sabo imejmo dovolj tekočine in toplih oblačil. Dobra priprava na pot nas lahko odreši marsikatere skrbi, če na izletu naletimo na neprijetne težave.
Foto: Karin Golja Košuta
Za dobro počutje ob izletih v gore je predvsem za otroke pomembna tudi hrana. S sabo imejmo vsaj nekaj hrane, ki jo otrok je doma in jo ima rad. Ko se pojavi utrujenost od hoje, otroci praviloma niso navdušeni nad kulinaričnim eksperimentiranjem z jotami, golaži in segedinom, ki so jim videti sumljivo in spodbudijo slavni 'To ne bom jedel'. Hrana je močna motivacija in če imamo s sabo za nagrado otrokov najljubši sendvič in čokoladico ali gumi bonbone, bo tega najbolj vesel, gospodična sitnobica pa bo odšla kam drugam in ne bo kvarila lepega izleta.
Kot v vseh okoljih na svetu tudi v gorah prežijo nevarnosti. Potrebno se jih je zavedati ter z ustrezno opremo poskrbeti, da je pot z otrokom v gore maksimalno varna. Oprema za otroka mora biti enaka opremi, ki jo imamo sami. V prvi vrsti so tu seveda dobri pohodni čevlji s kvalitetnim gumijastim podplatom, ki na skali ali mokrem terenu nudijo dober oprijem. Izbira otroških pohodnih čevljev je iz leta v leto večja, in tu res ni dobro varčevati. Pomisliti je potrebno tudi na zaščito za oči – če sami nosimo sončna očala, naj jih nosi tudi otrok, še posebej kadar hodimo po snegu. V kolikor pot poteka mimo sten, kjer obstaja možnost padanja kamenja, je na mestu tudi čelada.
Ko želimo otroka peljati višje v hribe, pa se mora staršem pojaviti novo vprašanje, in sicer kako in kdaj otroka varovati, da ne pride do neželenih poškodb oziroma padcev. Glavno odgovornost tu nosijo ravno starši. V kolikor niste prepričani, kako in kaj ko pride do varovanja otroka v gorah, vabimo k branju naslednjih vrstic.
Foto: Klea Mos
Kdaj torej varovati otroka?
Preprosto vedno kadar obstaja možnost padca po strmejšem pobočju, ko hodimo po skalnatem terenu višje v gorah, pa ga varujemo ves čas. Za tovrsten izlet torej potrebujemo opremo zase in za otroka. Sestoji iz čelade, plezalnega pasu, krajše vrvi (dinamične ali statične) in po potrebi vponke z matico ter neskončne zanke (gurtne). Zadostuje že ca. 5 m pomožne vrvi (prusika) debeline 8 mm.
Na ustreznem mestu, ko še ni nevarnosti padca, se ustavimo in pravilno namestimo pas in čelado sebi ter otroku. V manevrsko zanko sebi in otroku pritrdimo vrv. Če znamo pravilno narediti vozel osmica, ga na enem koncu zvežemo v manevrsko zanko svojega pasu, na drugem v manevrsko zanko otrokovega pasu. Če je vrv predolga, jo na enem koncu navežemo na otrokovo manevrsko zanko, drug vozel pa naredimo na željeni razdalji od otroka, vanj vpnemo vponko z matico, nato pa to vpnemo v svojo manevrsko zanko in seveda matico zapremo. Če nam osmica ne gre od rok, zadostuje tudi navadni vozel, t.i. šestica. Vozla ne naredimo tik ob koncu vrvi ampak pustimo še 10-15 cm prostega konca vrvi, ki prepreči, da bi se vozel razvezal, če se ta slučajno premakne ali zdrsne. Med nami in otrokom naj bo 2-3 m vrvi, odvisno koliko je otrok samostojen.
Pri hoji navzgor hodimo pred otrokom, seveda s tempom, ki ga zmore. Tu ne govorimo o premagovanju višjih skalnih skokov, kjer je potrebne več vrvi in več znanja, ampak o tehnično ne preveč zahtevnih gorskih poteh. Ko gremo po klancu navzdol, gre otrok pred nami. Stvar je drugačna če se svet postavi malo bolj pokonci in se je potrebno vzpeti po nekaj skobah ali premagati več višine na krajši razdalji. V tem primeru gre otrok počasi pred nami, mi pa ga ves čas nadziramo in skrbimo, da sami stabilno stojimo in imamo proste roke. Najprej se za nekaj korakov vzpne otrok, se ustavi, nato se vzpnemo še mi. Če otroka kadarkoli postane strah, stopimo za njega in ga rahlo primemo za boke ter mu s spodbudo vlijemo pogum.
Če so ob poti jeklenice, ki nam pomagajo pri vzpenjanju po poti, je potrebno iz nahrbtnika potegniti še krajšo neskončno zanko, ki jo s kavbojskim vozlom navežemo na manevrsko zanko v otrokovem pasu, na drug konec pa fiksiramo vponko. Vrvi seveda ne odvezujemo. Ko se ob jeklenici premikamo po polici ali prečki, z vponko otroka ves čas vpenjamo v jeklenico, saj tako ostane bližje steni in v primeru padca ne zaniha. Mi se gibljemo pred otrokom in ga ves čas nadziramo. Če otroku res zaupamo in vidimo, da je stabilen, mu dovolimo da se tu in tam vpne sam. Vendar na takšno pot nikar ne vodimo mlajših otrok, stari naj bodo vsaj 6 let, saj lahko nastanejo težave, če je otrok premajhen in ne doseže jeklenice. Če se je ob jeklenici potrebno vzpeti navpično, poskrbimo, da je vrv med nami in otrokom ves čas napeta in tako zmanjšamo možnost nihanja ob morebitnem padcu.
Z ustreznim načrtovanjem, priporočeno varovalno opremo in znanjem lahko otrokom pričaramo nepozabne izlete, ki so varni in nadzorovani. Otroci doživljajo vse na novo in na veliko, majhne nevarnosti so v njihovih očeh velike, varovanje in varno prečkanje izpostavljenih mest pravcata pustolovščina. Te se običajno še nekaj časa spominjajo in svetijo od ponosa na svoj pogum in sposobnosti. S tem pa v njih raste moč zaupanja vase, občutek za odgovornost ter naklonjenost do narave in gibanja v gorah, to pa je prav dobra popotnica za življenje.
Foto: Zlatko Versegi