Z višino ni heca

Mojca Stritar Kučuk

Z visokimi gorami je hudič. Poleg bolj ekstremnega vremena, v katerem se že majcena snežna plohica lahko spremeni v boj za preživetje, je tu še dejavnik višine. Naj bo to v Centralnih Alpah, na trekingu v Himalaji ali na andskih vulkanih, povsod neustrezna prilagojenost na redkejši zrak zagreni turo.


Langtanška Himalaja. Foto: Blaž Kučuk


Najlepši razgledniki
v Julijcih

  Cule, kengurujčki
in banane

  Na treking v
Indijsko Himalajo

  Ne spreglejte izdelkov v akciji!


Prehodila sem že precej višje ležečih koncev Zemlje, kajti visoke gore - tiste, ob katerih je Triglav samo uvodno poglavje - imajo prav poseben čar. Če odmislim stene, ledenike in vso panoramo, ki sodi zraven, je tu še tisti posebni, suhi, hladni in čisti zrak, kakršnega najdemo samo v višavah. Pričakovali bi, da sem z leti in z izkušnjami samozavestnejša, kar se tiče prilagajanja na ta zrak. Pa je prav nasprotno. Vsakokrat, ko se lotim višine, sem malo ponižnejša. Kajti naučila sem se predvsem eno: z višino ni heca!

V čem je sploh problem?

Naše telo najbolje deluje na višini morja, na srečo pa se sčasoma prilagodi tudi na kaj višjega. Tam začne proizvajati več rdečih krvničk, ki omogočajo večji prenos kisika po telesu. Vendar se to dogaja počasi in postopno. Če je sprememba višine prehitra, najprej dobimo višinsko bolezen (po angleško altitude sickness ali AMS, acute mountain sickness). Njeni simptomi niso čisto nezgrešljivi, glavobol, kašljanje ali težje dihanje lahko spominjajo na gripo ali mačka. Če se ne spustimo, sta pljučni ali možganski eden (HAPE ali HACE), ki se razvijeta v najresnejši obliki bolezni, lahko celo usodna. Kar spomnite se na žalostne zgodbe nekaterih slovenskih plezalcev, ki so zaradi tega za vedno ostali v Himalaji. To res ni hec!


Sopihanje na šesttisočak Chachani, Peru. Foto: Mojca Stritar Kučuk

Kako preprečimo višinsko bolezen?

Samo z ustrezno aklimatizacijo, to je s postopnim prilagajanjem na redkejši zrak. Na kateri višini se začnemo preventivno obnašati, je odvisno od posameznika. Marsikdo že na Kredarici čuti, da težje diha ali da ga boli glava (pa ne le zaradi preglasne harmonike v jedilnici). Sama postanem previdna nekje na višini Triglava, a to ni splošno pravilo. Nemogoče je napovedati, kdo višino dobro prenaša in kdo ne, in celo posameznik lahko enkrat nima nobenih težav, naslednje leto pa ga zvije že precej nizko ...


Težave zaradi višine lahko čutimo tudi v evropskih Alpah. Foto: Matevž Kastrin

Tu je torej nekaj mojih najpomembnejših spoznanj v zvezi s uspešno aklimatizacijo, ob čemer opozarjam - temeljijo na mojih izkušnjah. Če vas ta tema bolj zanima, je na spletu in na papirju dovolj znanstveno tehtnejšega gradiva.

300 metrov na dan

"Splezaj visoko, spi nizko," se glasi najpomembnejše pravilo. Pa ne samo na resnih himalajskih odpravah, tudi na trekingu je priporočljivo, da spimo največ 300 višinskih metrov višje kot noč prej. Čez dan si torej lahko privoščimo več, ampak prenočiti moramo nizko! To pomeni, da se zbudimo na 3000 m, podnevi se zadihamo na 4500 m visokem vrhu in se nato spustimo na 3300 m, kjer prespimo. Prav v tej postopnosti je razlog, zakaj nekateri trekingi trajajo toliko dni, čeprav gre za razmeroma kratke razdalje.


V takih jurtah se spi v Kirgiziji. Foto: Mojca Stritar Kučuk

Želvji korak

"Paso tortuga," želvji korak, nam je naročil vodič, ko smo se vzpenjali na več kot 5000 m visok prelaz v perujski Kordiljeri Huayhuash. Ob opazovanju udeleženca skupine, ki je lezel navzgor počasi kot polžek, smo to imenovali "polstopalni korak", saj je nogo premaknil naprej le za pol dolžine stopala. Nekoliko nižje je tempo pospešil na "enostopalni korak" …


Polstopalni korak v perujski Kordiljeri Huayhuash. Foto: Mojca Stritar Kučuk

Hitrost in naprezanje sta za neaklimatizirano telo ubijalska. Za tekmovalnost in samodokazovanje ni prostora, kajti višina vedno zmaga. To je ugotovil moj prijatelj, ko sta iz tabora na 4400 m sredi indijske Himalaje s popotnim kolegom pred večerjo letela na bližnji vrh. Prav po moško sta se dajala, kateri bo hitrejši, in tekla, kolikor jima je dajala kratka sapa … Zvečer smo pa letali med šotori v taboru in moledovali zdravnika sosednje skupine, naj pomaga, ker je našega dečka čisto vrglo. Torej ponižno in počasi, z zavedanjem, da smo samo mravljice, za katere je bolje, da se ne zadihajo.

Jej, pij, maži se!

Zaradi višine lahko še hitreje kot sicer pride do dehidracije, česar pa res ne želimo. Ledvice namreč morajo delovati, da proizvajajo rdeče krvničke, zato je dobro, da pijemo še več kot ponavadi (in posledično tudi lulamo več kot ponavadi, kar je v mrzlih nočeh lahko precej "zabavno").

Druga pomembna stvar je zadostna hrana. Nikoli ne bom čisto vedela, zakaj se mi je nekaj sto metrov pod vrhom znamenitega nepalskega razgledišča tako stemnilo pred očmi, da sem se sesedla na tla. Predvidevam pa, da sem si s tem, da sem v breg odšibala že navsezgodaj in brez pravega zajtrka, naredila več škode kot koristi, ker sem prehitela množice. Prav tistega pogleda na Everest torej nikoli ne bom deležna, ker sem se po tem kolapsu samo obrnila in sestopila. Že naslednji dan sem s precej težjim nahrbtnikom za malo šalo prišla čez približno enako visok prelaz. Ampak s polnim želodcem snickersov, marsov in podobnih visokokaloričnih energentov!


Everest (skrajno levo), Lotse in Ama Dablam (desno). Foto: Zlatko Jaklin

Še en dejavnik, ki sicer ni neposredno povezan z višino, a nas lahko resno prizadene, pa je sonce. Zaščite ni nikoli dovolj! Pozabimo na kapice s ščitkom, če si nočemo lupiti kože z ušes, je treba imeti čim širši klobuk, ki pokrije čim večji del glave. Potem pa mazati obraz in vrat in ustnice (oh, ustnice!) in ja, celo roke na dlaneh. Moške nekoliko zaščiti brada - mogoče je tudi to, ne samo mraz, razlog, da se iz višav vračajo zaraščeni kot jetiji?

Doping - ja ali ne?

Ljudje si vedno hočemo olajšati življenje in zato smo razvili tudi nekaj zdravil, ki pomagajo pri aklimatizaciji. Najbolj znan je acetazolamid, ki se največkrat prodaja pod imenom Diamox. V neevropskih državah z visokimi gorami se ga običajno dobi brez težav in za majhen denar, je pa zadeva seveda vprašljiva. Po eni strani spodbuja delovanje ledvic in s tem prilagajanje na višino, po drugi pa jo lahko razumemo kot nekakšen doping. Ali deluje ali ne, je odvisno od posameznika, nezanemarljiv pa je verjetno tudi psihološki učinek placeba.

Še to: alkohol, uspavalne tablete in vse ostalo, kar vpliva na dehidracijo, na višini seveda odpade.


Kot da višina ni dovolj ... Težavno prečkanje rek v indijski Himalaji. Foto: Mojca Stritar Kučuk

Rep med noge!

Za višinsko bolezen obstaja samo eno, preprosto in učinkovito zdravilo: hiter spust. Če lahko pokličemo helikopter ali če smo slučajno v bližini kakega sredihimalajskega letališča, je seveda najlažje. V slabem vremenu, odmaknjeni bogu za hrbtom in brez telefonskega signala pa spoznamo, da so visoke gore še vedno hudo resna stvar.

Težko vprašanje ob tem je prepoznati, kaj je že višinska bolezen in kaj zgolj prehoden glavobol ali kašljanje, ki bo naslednje jutro minilo. Pri tem, kot povsod drugod v življenju, pomagajo predvsem izkušnje in poznavanje samega sebe.


Ena od rešitev: konjski hrbet. Ausangate, Peru. Foto: Mojca Stritar Kučuk


Ne pozabimo: samo močna želja, da bi prišli nekam visoko, ni dovolj. Treba je poslušati predvsem svoje telo. Gore so in vedno bodo močnejše od nas - redek zrak pa še bolj!