Plezanje v gorah
Kibubazin št. 350, 14. 7. 2023
Besedilo: Mateja Pšeničnik
Ko pohodništvo postane premajhen izziv za nas, si kupimo samovarovalni komplet, pas in čelado, ter se podamo v ferate. Ko nam tudi to več ni dovolj, pričnemo plezati v plezališčih. Ko nas plezanje zasvoji, pa si zaželimo še više in dlje – na prave plezalne ture v gorah.
Te pa niso kar tako. Potrebujemo ustrezno opremo, ki jo znamo tudi uporabljati, znanje iz mnogih področij, ne zgolj plezalno, zanesljivega in prav tako izkušenega soplezalca, dobro kondicijo, čas in čim lepše vreme. V preteklosti so se v visoke stene podajali le najbolj drzni zaljubljenci v gore, danes pa s priljubljenostjo plezanja raste tudi število navez na dolgih plezalnih smereh.
Če nimamo izkušenj z večraztežajnim plezanjem in orientacijo v gorah, enostavno ne bo šlo. Najboljša izbira za ustrezno pridobivanje znanja in izkušenj je, da se priključimo lokalnemu alpinističnemu odseku, kjer vas bodo izkušeni alpinisti postopoma uvedli v ta lep, a tudi precej nevaren šport.
Za varnost in varovanje sebe in soplezalca (ali dveh) potrebujemo kar nekaj opreme. Čelado in plezalni pas imamo že iz feratarskih in športnoplezalnih časov, verjetno tudi kakšen sistem vponk (t.i. komplet), vponko z matico, varovalo, plezalnike in vrečko z magnezijem. Ostale kose opreme bo potrebno dopolniti.
Osebna oprema vsakega plezalca v navezi sestoji iz najmanj štirih vponk z matico, dveh poliamidnih trakov dolžine 120 cm, dveh vsaj 5 m dolgih pomožnih vrvic premera 6 mm, pomožno vrvico premera 6 mm in dolžine 1 m, ki jo uporabljamo kot zavoro pri spustih, naprave za varovanje (t.i. ploščica) in osnovnega kompleta prve pomoči. Seveda so tu še vrv ter sistemi vponk, s katerimi povezujemo vrv in varovala.
Enojna vrv, bolj primerna za športno plezanje, omogoča vzpon dveh plezalcev in je v povprečju široka med 9 in 10 mm. Njena slabša lastnost je ta, da nam ne omogoča daljšega spusta po vrvi (s 60- metrsko vrvjo si lahko privoščimo le 30-metrski spust), povrhu tega je potrebno doseči konsenz kdo jo bo nosil. Pri dvojni vrvi tovrstne dileme odpadejo.
T.i. polovička je sestavljena iz dveh tanjših pramenov (8-9 mm) in omogoča navezo dveh ali treh plezalcev. V vijugastih smereh omogoča izmenično vpenjanje vsakega kraka posebej, kar poveča varnost v primeru nezanesljivega varovanja, in ob pravilnem vpenjanju močno zmanjša trenje vrvi. Najpogosteje se uporablja v alpinizmu in omogoča tako dolg spust, kolikor je sama dolga.
Tretji tip vrvi, dvojček, se danes manj uporablja. Dvojček je vrv iz dveh pramenov, pri kateri sta oba plezalca navezana na oba pramena; pramena se vpenjata skupaj, torej se obnaša kot enojna vrv. Premeri se gibljejo med 7,5 in 8 mm, zaradi dveh pramenov pa omogoča daljši spust po vrvi.
Tudi sistemi vponk, ki so primernejši za plezanje v hribih, so drugačni od športnoplezalnih. Komplet sestavljata dve vponki, ki imata žičnata ali polna vrata, ter neskončne zanke (dyneema) dolžine 60 ali 120 cm. Vponke z žičko so lažje in primerne tudi za zimski alpinizem, saj se njihova vratca lažje zapirajo. Daljši trak med vponkama zelo olajša plezanje zavitih smeri z vmesnimi ovirami, saj močno zmanjša trenje vrvi.
Pri večraztežajnih smereh se namesto grigrija za varovanje uporablja pripomoček za varovanje, ki omogoča samozatezno varovanje drugega. Najbolj razširjeni sta Petzlov Reverso in Black Diamondov ATC Guide, ki omogočata varovanje vodečega plezalca in enega ali dveh, ki plezata za njim. Sta pa v veliko pomoč tudi pri drugih manevrih, not npr. spust po vrvi, samoreševanje ali reševanje padlega soplezalca.
Majhen, a še kako priročen pripomoček za izvajanje manevrov samoreševanja, reševanja padlega ali ko želimo s pomočjo škripca pomagati soplezalcu, ki je naletel na težavno mesto, se imenuje prižema. Nadomešča drsne vozle in če je pri roki, nam pri omenjenih manevrih prihrani precej časa.
Do zdaj omenjena oprema je dovolj le, če plezamo športne večraztežajne smeri, ki so zadovoljivo navrtane s svedrovci oziroma lepljenci. Kadar se podamo na teren, kjer tovrstnih sklanih varoval ni, zakorakamo (oziroma zaplezamo) na področje skalnega plezanja, ki je najstarejša oblika plezanja. Seveda se je od dni prvih alpinistov marsikaj spremenilo, na našo srečo predvsem pri teži in kvaliteti opreme. Kadar moramo za ustrezno vmesno varovanje v nenavrtani smeri poskrbeti sami, potrebujemo ustrezne kline in dve kladivi (dve kladivi na navezo), metulje, ki svoja nazobčana krila najučinkoviteje razprejo v počeh, ter set zatičev in iztikač, s katerim si pomaga drugi, ki v smeri pobira zatiče.
Že dolžina zapisa o opremi nakazuje, da njena teža ni ravno majhna. Nujno je dobro naštudirati smer, se pozanimati pri tistih, ki so jo že plezali, kaj in koliko opreme je smiselno vzeti s sabo, da ne tovorimo cele kovačije, ali, še huje, v steni praskamo na kup ideje, kako z mankom opreme poskrbeti za zadovoljivo varovanje. Vsekakor je priporočljivo, da se takšne vzpone izvaja v družbi alpinista oziroma izkušenega plezalca, ki zna rešiti tudi kakšne bolj zagonetne plezalne situacije in nas povabi v smeri, ki smo jih v danem trenutku sposobni preplezati.
Foto: Matevž Kastrin
Besedilo: Mateja Pšeničnik
Ko pohodništvo postane premajhen izziv za nas, si kupimo samovarovalni komplet, pas in čelado, ter se podamo v ferate. Ko nam tudi to več ni dovolj, pričnemo plezati v plezališčih. Ko nas plezanje zasvoji, pa si zaželimo še više in dlje – na prave plezalne ture v gorah.
Te pa niso kar tako. Potrebujemo ustrezno opremo, ki jo znamo tudi uporabljati, znanje iz mnogih področij, ne zgolj plezalno, zanesljivega in prav tako izkušenega soplezalca, dobro kondicijo, čas in čim lepše vreme. V preteklosti so se v visoke stene podajali le najbolj drzni zaljubljenci v gore, danes pa s priljubljenostjo plezanja raste tudi število navez na dolgih plezalnih smereh.
Če nimamo izkušenj z večraztežajnim plezanjem in orientacijo v gorah, enostavno ne bo šlo. Najboljša izbira za ustrezno pridobivanje znanja in izkušenj je, da se priključimo lokalnemu alpinističnemu odseku, kjer vas bodo izkušeni alpinisti postopoma uvedli v ta lep, a tudi precej nevaren šport.
Za varnost in varovanje sebe in soplezalca (ali dveh) potrebujemo kar nekaj opreme. Čelado in plezalni pas imamo že iz feratarskih in športnoplezalnih časov, verjetno tudi kakšen sistem vponk (t.i. komplet), vponko z matico, varovalo, plezalnike in vrečko z magnezijem. Ostale kose opreme bo potrebno dopolniti.
Osebna oprema vsakega plezalca v navezi sestoji iz najmanj štirih vponk z matico, dveh poliamidnih trakov dolžine 120 cm, dveh vsaj 5 m dolgih pomožnih vrvic premera 6 mm, pomožno vrvico premera 6 mm in dolžine 1 m, ki jo uporabljamo kot zavoro pri spustih, naprave za varovanje (t.i. ploščica) in osnovnega kompleta prve pomoči. Seveda so tu še vrv ter sistemi vponk, s katerimi povezujemo vrv in varovala.
Enojna vrv, bolj primerna za športno plezanje, omogoča vzpon dveh plezalcev in je v povprečju široka med 9 in 10 mm. Njena slabša lastnost je ta, da nam ne omogoča daljšega spusta po vrvi (s 60- metrsko vrvjo si lahko privoščimo le 30-metrski spust), povrhu tega je potrebno doseči konsenz kdo jo bo nosil. Pri dvojni vrvi tovrstne dileme odpadejo.
T.i. polovička je sestavljena iz dveh tanjših pramenov (8-9 mm) in omogoča navezo dveh ali treh plezalcev. V vijugastih smereh omogoča izmenično vpenjanje vsakega kraka posebej, kar poveča varnost v primeru nezanesljivega varovanja, in ob pravilnem vpenjanju močno zmanjša trenje vrvi. Najpogosteje se uporablja v alpinizmu in omogoča tako dolg spust, kolikor je sama dolga.
Tretji tip vrvi, dvojček, se danes manj uporablja. Dvojček je vrv iz dveh pramenov, pri kateri sta oba plezalca navezana na oba pramena; pramena se vpenjata skupaj, torej se obnaša kot enojna vrv. Premeri se gibljejo med 7,5 in 8 mm, zaradi dveh pramenov pa omogoča daljši spust po vrvi.
Tudi sistemi vponk, ki so primernejši za plezanje v hribih, so drugačni od športnoplezalnih. Komplet sestavljata dve vponki, ki imata žičnata ali polna vrata, ter neskončne zanke (dyneema) dolžine 60 ali 120 cm. Vponke z žičko so lažje in primerne tudi za zimski alpinizem, saj se njihova vratca lažje zapirajo. Daljši trak med vponkama zelo olajša plezanje zavitih smeri z vmesnimi ovirami, saj močno zmanjša trenje vrvi.
Pri večraztežajnih smereh se namesto grigrija za varovanje uporablja pripomoček za varovanje, ki omogoča samozatezno varovanje drugega. Najbolj razširjeni sta Petzlov Reverso in Black Diamondov ATC Guide, ki omogočata varovanje vodečega plezalca in enega ali dveh, ki plezata za njim. Sta pa v veliko pomoč tudi pri drugih manevrih, not npr. spust po vrvi, samoreševanje ali reševanje padlega soplezalca.
Majhen, a še kako priročen pripomoček za izvajanje manevrov samoreševanja, reševanja padlega ali ko želimo s pomočjo škripca pomagati soplezalcu, ki je naletel na težavno mesto, se imenuje prižema. Nadomešča drsne vozle in če je pri roki, nam pri omenjenih manevrih prihrani precej časa.
Do zdaj omenjena oprema je dovolj le, če plezamo športne večraztežajne smeri, ki so zadovoljivo navrtane s svedrovci oziroma lepljenci. Kadar se podamo na teren, kjer tovrstnih sklanih varoval ni, zakorakamo (oziroma zaplezamo) na področje skalnega plezanja, ki je najstarejša oblika plezanja. Seveda se je od dni prvih alpinistov marsikaj spremenilo, na našo srečo predvsem pri teži in kvaliteti opreme. Kadar moramo za ustrezno vmesno varovanje v nenavrtani smeri poskrbeti sami, potrebujemo ustrezne kline in dve kladivi (dve kladivi na navezo), metulje, ki svoja nazobčana krila najučinkoviteje razprejo v počeh, ter set zatičev in iztikač, s katerim si pomaga drugi, ki v smeri pobira zatiče.
Že dolžina zapisa o opremi nakazuje, da njena teža ni ravno majhna. Nujno je dobro naštudirati smer, se pozanimati pri tistih, ki so jo že plezali, kaj in koliko opreme je smiselno vzeti s sabo, da ne tovorimo cele kovačije, ali, še huje, v steni praskamo na kup ideje, kako z mankom opreme poskrbeti za zadovoljivo varovanje. Vsekakor je priporočljivo, da se takšne vzpone izvaja v družbi alpinista oziroma izkušenega plezalca, ki zna rešiti tudi kakšne bolj zagonetne plezalne situacije in nas povabi v smeri, ki smo jih v danem trenutku sposobni preplezati.
Foto: Matevž Kastrin
Ideje
Slovenske gore kipijo od smeri in naša alpinistična zgodovina je dolga in pestra. Posledično nam naše gore ponujajo množico smeri, med katerimi se je včasih kar težko odločiti. Preplezana je domala že vsaka stena in začrtane vse mogoče in nemogoče smeri. Prilagamo dve ideji za Julijske in Kamniško- Savinjske Alpe, ki naj služita kot navdih za naslednjo turo ali pa cilj, ki ga želimo doseči, ko bomo svoje znanje in plezalno kondicijo pripeljali na zadosten nivo.
Foto: Matevž Kastrin
Špik - Severna stena
Prepredena je s smermi, ki se stopnjujejo od 300-metrskega Severno vzhodnega raza (300 m, IV+/III) do 900-metrske Novomeške superdiretisime (VII+). Za najlepšo in klasično smer velja Direktna (900 m, V+/IV+), ki sta jo leta 1926 splezali legendi slovenskega alpinizma, Mira Debelakova in Stane Tominšek. Dostop vodi iz Gozda Martuljka in vzame poldrugo uro, sestopati pa se da po markirani poti skozi Kačji graben.
Foto: Janez Ribnikar
Foto: Janez Ribnikar
Mala Rinka – severovzhodna stena
Najnižja izmed Rink je v svoji okolici ena izmed bolj priljubljenih plezalnih ciljev. Njena jugovzhodna stena pada v Turski žleb, po katerem pristopamo in sestopamo iz oziroma v smeri Okrešlja. Prevozno sredstvo parkiramo pod Slapom Rinka in v dveh urah dosežemo mogočno steno Male Rinke.
V severovzhodni steni je začrtana le ena smer z imenom Vzhodna smer (350 m ǀ IV/III, II). V njej nas čaka okoli 3 ure lepega plezanja v solidni skali. V smer vstopamo skozi Turski žleb, gremo do prvih klinov. Od tam naprej pa po gredi, okoli stebra, v grapo, mimo kotla, čez previs, raz, do kota, čez plošče, po polici, čez strmo stopnjo, po žlebu, spet plošče, pod previsno lusko in še mimo kakšne zanimive geomorfološke tvorbe vse do roba stene. Pod vrhom se od originalne smeri v levo odcepi lepša in za plezanje bolj vabljiva varianta. Proti izhodišču nas pelje pot proti jugu, kjer najdemo markirano pot do Turskega žleba. Skico z natančnejšim opisom plezalne smeri najdete tudi na spletu.
Foto: Sebastjan Čebular
V severovzhodni steni je začrtana le ena smer z imenom Vzhodna smer (350 m ǀ IV/III, II). V njej nas čaka okoli 3 ure lepega plezanja v solidni skali. V smer vstopamo skozi Turski žleb, gremo do prvih klinov. Od tam naprej pa po gredi, okoli stebra, v grapo, mimo kotla, čez previs, raz, do kota, čez plošče, po polici, čez strmo stopnjo, po žlebu, spet plošče, pod previsno lusko in še mimo kakšne zanimive geomorfološke tvorbe vse do roba stene. Pod vrhom se od originalne smeri v levo odcepi lepša in za plezanje bolj vabljiva varianta. Proti izhodišču nas pelje pot proti jugu, kjer najdemo markirano pot do Turskega žleba. Skico z natančnejšim opisom plezalne smeri najdete tudi na spletu.
Foto: Sebastjan Čebular