Top 5 pogojev za Everest

Kibubazin št. 251, 11. 3. 2019

V naši mini anketi na Facebooku vas je dobršen delež izkazal precejšnjo zagretost, da bi se dejansko poskusili povzpeti na najvišjo goro na svetu. Pa veste, kaj to vključuje? Celotno kompleksno odpravo smo skušali strniti v nekaj preprostih točk.


Panorama Everesta z južne strani. Everest je najvišji vrh v ozadju, desno Lhotske, ledenik na levi pa je Ledeni slap (nekje pod njim je bazni tabor).
Foto: arhiv Kibube

ABC trekinga
v Nepalu

  Z višino
ni heca

  Elbrus: za 
kozlat dobro

  Ne spreglejte
izdelkov v akciji!
akcija_banner

Pri tem ob strani puščamo vse etične, okoljske in druge pomisleke glede lazenja po Sagarmathi - z njimi in s tveganji, ki jih pomeni vzpon, naj se sooči vsak sam.

Znanje in izkušnje


Za Mount Everest po normalni smeri vam ni treba biti odličen plezalec tipa Tomaž Humar ali Alex Honnold. Večinoma gre za vzpon po utrjenih gazeh prek snežnih pobočij. Na težjih mestih - denimo v najnevarnejšem delu, Ledenem slapu, ali na Hillaryjevi stopnji pod vrhom, ki pa se je pred par leti baje podrla - je smer opremljena s fiksnimi vrvmi. Morda tudi zato vrhunski alpinisti zviška gledajo na tiste, ki jim najvišji vrh še vedno predstavlja veliko trofejo. Vseeno morate poznati osnove plezanja in biti dovolj izurjeni pri ravnanju z opremo: dereze, cepin, ročna prižema, šotori in kuhalniki ipd. Verjetno bo iz vaših ust zletela marsikatera krepka, če se boste šele v snežnem viharju na več kot 7000 metrih učili, kako se pripeti na fiksno vrv … Računajte tudi na to, da ste na gori dobršen del časa oblečeni v nepreštevne plasti oblačil in da debele rokavice vsega skupaj niti malo ne olajšajo. Brez rokavic pa seveda ne morete biti, če se ne želite v domovino vrniti s kakim prstom manj.


Z juga se večino časa vzpenjate ob fiksnih vrveh.

Fizična pripravljenost

Za Everest ni treba biti vrhunski športnik, je pa treba biti dobro fizično pripravljen. Povprečno (ne)treniran človek naj bi bil sposoben zadovoljivo kondicijo doseči v dveh letih treninga. V tem času ne pozabite na poglobljen zdravniški pregled, na katerem preverite svojo nagnjenost k vsem možnim zdravstvenim težavam, ki lahko na visoki višini povzročajo resne zaplete. Največkrat so povezane s pretočnostjo žil, torej je treba dobro pregledati srce, pljuča in možgane, izmeriti raven holesterola v krvi in podobno. Če kadite - takoj nehajte! Poleg vseh drugih slabih posledic kajenje oži žile, česar si v redkem zraku res ne želite. V okvir fizične pripravljenosti spada življenje na višini. Preden greste tja, kjer se višje res ne da, morate vedeti, kako se vaše telo obnaša v redkejšem zraku. Za začetek so primerni že štiritisočaki Alp z Mont Blancom kot vrhuncem, sledil naj bi vzpon na Elbrus, pred Everestom pa je priporočljiv še kakšen (skoraj)sedemtisočak, denimo južnoameriška Aconcagua ali himalajski lepotec Ama Dablam, na katerega ravno tako kot na Everest ponujajo komercialna vodenja.

Življenje tako visoko je izčrpavajoče, tudi če ne počnete prav dosti. Večina ljudi med odpravo izgubi pet do deset kilogramov, zato si pred odhodom načrtno nabere nekaj zalog. Tudi po odpravi ni tako težko nadoknaditi primanjkljaja kil. Pri tem vam pomagajo že vse dobrote, ki jih v Katmanduju ne manjka.

Čas


Za Everest potrebujete čas … veliko časa! Predvsem se mora vaše telo ustrezno privaditi na višino, česar se ne da doseči po nobeni bližnjici. To pomeni, da se boste kar precej sprehajali gor in dol med višinskimi tabori. Ko boste dobro aklimatizirani, sledi še čakanje na dovolj dolgo okno lepega vremena. Če vse skupaj strnemo, boste potrebovali vsaj nekaj dni za ubadanje s papirologijo v Katmanduju, deset dni za treking do baznega tabora (ki je že sam po sebi precej visoko, na skoraj 5400 m) in vsaj en mesec, preden boste pripravljeni za prvi poskus proti vrhu. Od baznega tabora do 8848 m običajno potrebujete štiri dni. Po dveh mesecih pa boste - upamo, da živi in zdravi, če že ne zmagoslavni - zapustili bazni tabor in srečni planili nazaj na vse slasti civilizacije. Vse skupaj sta torej dobra dva meseca - več, kot imajo redno zaposleni ljudje letnega dopusta.


Že dostop do baznega tabora traja vsaj dober teden.

Denar


Čisto iz prve roke vam ne moremo povedati, ker dlje kot do baznega tabora še nismo prišli, ampak menda lahko spletnim virom verjamemo, da s kolegi ne boste mogli zbrati dovolj prispevkov, da bi prijateljico za 30. rojstni dan poslali na Everest. Zadeva vas bo stala vsak toliko kot zelo postavljaški avto!

Cena dovoljenja za vzpon na vrh je odvisna od tega, ali nameravate z nepalske ali s tibetanske oz. kitajske strani, ampak računajte na vsaj 11.000 dolarjev. Govori se, da naj bi ga leta 2020 še podražili. Komercialne agencije računajo za vso logistiko vzpona na vrh različno, recimo 65.000 dolarjev za vzpon z juga ali 40.000 za vzpon s severa. Cene nihajo glede na to, za kako resno agencijo gre. Poleg tega so zahodnjaški vodiči dražji od nepalskih, čeprav ne nujno tudi boljši. Temu je treba dodati še letalsko karto do Nepala, zavarovanje in vso osebno opremo, ki s puhastim pajacem, dvema toplima spalnima vrečama, ustreznimi čevlji in ostalim hitro seže tudi do 7000 dolarjev.

Če poskušate priti na vrh sami, brez agencije in vodiča, lahko sicer malenkost prihranite, prav dosti pa ne. Poleg tega porabite ogromno energije za ubadanje z logistiko, nabavljanjem zalog in ostalim, kar sodi zraven.

In potem je tu še vprašanje kisika. 97 % odstotkov ljudi se na vrh vzpne s pomočjo dodatnega kisika, in če še niste poskakovali po osemtisočakih brez jeklenk, kar pozabite na kakršno koli drugo možnost. Kisik pa ni poceni - ena jeklenka stane ok. 550 dolarjev, za naskok na vrh, za katerega morate računati na vsaj 18 ur, pa jih potrebujete vsaj pet, poleg tega pa še masko, regulator in nekoga, ki vam bo vse to odnesel gor. Sicer pa izkušeni everestarji pravijo, da je najboljše zdravilo proti vsem višinskim tegobam - zadostna hidracija. Če popijete štiri do pet litrov vode na dan, jo boste recimo v taboru 3 menda odnesli veliko bolje tudi brez kisika kot nekdo, ki že tam skače naokrog z masko na glavi in premalo pije.


Gorak Shep, najvišja gostišča na trekingu pod Everestom, ki je skrit na desni. Bazni tabor je levo od ledenika v sredini slike.

Spoštovanje … in sreča


In nazadnje sta tu še dva ključna elementa. Brez spoštovanja tako ali tako ne morete na nobeno goro, na najvišjo na svetu, kjer večino časa gospodarijo peklenski vetrovi, pa še toliko manj. Smrtnost med naskakovalci je približno petodstotna, kar ne zveni tako zelo grozno, a kar spomnite se denimo na vihar leta 1996, v katerem je umrlo osem ljudi, ali na podor serakov v Ledenem slapu leta 2014, ki je bil usoden za kar šestnajst ljudi. Za Everest potrebujete zvrhano mero sreče, kar pomeni tako glede vremena kot glede plazov, podorov serakov, padajočega kamenja itn.

Ne glede na to, ali ste na gori z vodičem ali ne, pa je pomembno, da ima vsak sam zadnjo besedo o svoji varnosti. Saj veste, bolje je obrniti kot umreti in prav nič neobičajnega ni, da nekdo obrne trikrat ali štirikrat, preden uspešno pride na vrh. Menda statistika celo pravi, da je za manj izkušene plezalce bolj verjetno, da že prvič pridejo na vrh - ker se pač manj zavedajo nevarnosti in so bolj pripravljeni tvegati.

V sezoni 2018 je bilo sreče kar precej. Našteli so 11 dni lepega vremena - običajno je najstabilnejše okrog 23. maja - na vrhu pa sta stala 802 človeka, kar je bilo največ do sedaj.

Opozorilo: Čeprav je eden osnovnih ciljev naših objav povečati varnost obiskovalcev gora, pa avtorji prispevkov in Kibuba, d. o. o., ne morejo sprejeti odgovornosti za morebitno nesrečo ali škodo, ki bi jo utrpeli njihovi uporabniki. Vsak opis ali nasvet je vedno subjektiven, poleg tega pa se razmere na terenu lahko spreminjajo celo iz ure v uro. Uporabnik se za turo odloči sam in tudi tvega sam.