Pustolovka tedna: Neja Fidler Pompe

Kibubazin št. 181, 8. 1. 2018

Ekonomistka, strokovnjakinja za sodobne trženjske poti, predvsem pa ženska, nora na hribe. In to resno - celo poročila se je na slavni Mizasti gori v Južnoafriški republiki. Ture v zadnjih letih prilagaja družini, intenzivno pa se posveča svojemu pohodniškemu blogu in blagovni znamki Exploring Slovenia.


Vse foto: osebni arhiv

Mala šola
plazovne varnosti
  Po ovinkih na pivo
in hemendeks

  
Pustolovec tedna:
Primož Šenk
  
Ne spreglejte
izdelkov v akciji!


Glavne dejavnosti v naravi?
Najbolj aktivna sem v hribih, obožujem pa tudi kolesarjenje in tek. Te so moja stalnica. Potem so še sezonske dejavnosti, kot so plezanje, plavanje, smučanje, tek na smučeh ipd. Ko se zunaj segreje, hodim skoraj po vseh opravkih s skirojem ali kolesom.

Kdaj si začela hoditi v gore?
Na faksu. Spominjam se, da sem med pisanjem diplome vsak dan skočila vsaj na Šmarno goro, najraje pa sem se zapeljala na Gorenjsko, na hitrico osvojila kak vrh, potem pa nazaj za knjige.

Kaj ti pomenijo gore?
Sprostitev, izziv, razelektritev, odlično rekreacijo in vse, kar paše zraven.


Na poti s Stenarja, zadaj Triglav.

Zima, pomlad, poletje, jesen?
Težko se odločim, saj vsak letni čas prinese nekaj posebnega, kar se v hribih izrazi še toliko bolj intenzivno. Če smo pozimi v dolini veseli vsakega centimetra snega, ga je takrat v hribih gotovo v izobilju, ali pa tepihi spomladanskih cvetlic, pa prijeten hlad poleti in ne nazadnje jesensko obarvani gozdovi in jutranje meglice.

Kje si bila med prazniki?
Z družino smo šli na Kriško goro, Vogar, Veliko planino in Vogel, med deževnimi dnevi pa smo se raje družili. V planu sem imela tudi kak solo vzpon, vendar se žal ni izšlo.

Kje bi preživela prost vikend, teden, mesec?
Vikend bi preživela z družino na Pogačnikovem domu na Kriških podih in seveda na vseh bližnjih vrhovih. Idealen teden brez službe in otrok bi preživela v Julijskih Alpah, ki bi jih prečila s pričetkom v Aljaževem domu v Vratih in zaključkom v Trenti. V prostem mesecu pa bi verjetno kombinirala hribolazenje s kolesarjenjem v Sloveniji, Avstriji in Italiji ter raziskovanjem hrvaških otokov na kolesu.


S psičko Liso blizu smučišča Stari vrh.

Pohvali se!
Če še niste videli mojega time-lapse videa slovenskih hribov, si ga morate nujno ogledati!

Tri ture, ki so ti ostale v najlepšem spominu?
Na prvem mestu je Triglav, kamor smo se s prijatelji odpravili junija. Naredili smo lepo krožno turo – gor čez Triglavsko severno steno čez Prag, dol pa v Krmo. Na drugem mestu je Krn po plezalni poti Silva Korena, kamor sva šla oktobra sama z možem. Na tretjem mestu pa vikend kolesarjenje po Braču, kjer sva ravno tako z možem v dveh dneh naredila sto kilometrov in 2500 metrov vzpona.

Česa se bojiš?
Snežnih plazov. Resno. Ko sem bila majhna, je bratranca zasul plaz in še zdaj se živo spomnim drame, ki se je dogajala med iskanjem in kasneje okrevanjem.


Na vrhu Vidove gore (780 m) na Braču, s pogledom na obmorsko mestece Bol.

Najhujša nesreča, ki si jo doživela v povezavi z gorami?
Padec med plezanjem v steni Lučkega Dedca v Kamniško-Savinjskih Alpah. Zgodilo se je na zaključni turi alpinistične šole, in sicer je pred mano plezal izkušen alpinist Miha, za mano pa moj mož, takrat še fant. Ko sem prečila zadnjo ozko prečko, po kateri je od zgoraj curljala voda in je bila zato drseča in pokrita z mahom, sem ponesreči iz stene izruvala zrahljano skalo, ki je nato padla name in me vrgla iz ravnotežja. Jaz sem padla s poličke, se sicer prijela za vrh, vendar se kmalu tudi spustila, ker so po meni padali še ostali manjši koščki stene, ki se je odkrušila. Nato sem nekaj časa nihala sem ter tja, se končno uspela zadržati in ocenila škodo. Gleženj in prste na rokah sem imela močno obtolčene in sem jih le s težavo premikala, najhuje pa je bila natrgana vrv, na kateri sem visela nad stometrskim prepadom. Ko mi je Miha vrgel drugo vrv, sem kljub poškodbam kot mačka splezala do sidrišča, od koder smo se potem spustili po vrvi. Če se slučajno sprašujete, v dolino sem prišla sama, pa čeprav potem še nekaj dni nisem mogla stopiti na poškodovano nogo. Tako je s trmo, včasih je tudi koristna.

Tvoja življenjska filozofija?
Bodi aktiven in počni tisto, v čemer uživaš.

Kaj imaš vedno s sabo na turi?
Vodo, oreščke in suho sadje, kak sendvič, dodatno majico, telefon, fotoaparat, svetilko, prvo pomoč, švicarski nož, pozimi dereze, če je treba, cepin, pohodniške palice, oblečena sem plastno, saj se navkreber hitro pregrejem, zato imam poleg kape pozimi tudi trak. Lavinski trojček vzamem le, če grem v hribe z družbo in vem, da bo teren izpostavljen.


Kanjon Gorropu, Sardinija. Pravijo mu tudi evropski Grand Canyon, saj naj bi bil s svojimi 400 m visokimi stenami med globljimi v Evropi.

Prigoda "imela sem več sreče kot pameti"?
Svojo dekliščino sem s prijateljicami praznovala v hribih, kamor smo se odpravile v krasnem sončku. Bile smo že kar blizu bivaka Bernardinis, kjer smo nameravale prenočiti, ko se je iznenada približala nevihta in začelo je močno deževati. Odločile smo se, da nas ena majhna nevihta že ne bo zaustavila, in smo pot nadaljevale, nakar so se nam zelo hitro začele bližati strele. Ko je začelo pokati že čisto blizu, smo se le obrnile in začele teči nazaj v dolino. Po čudežu smo vse preživele, dol pa smo pritekle popolnoma premočene in smo se naslednje ure v koči sušile, dekliščino pa nadaljevale vse do naslednjega dne, ko smo v ponovnem dežju spet bežale iz hribov, tokrat s Krnskega jezera.

Tvoj najljubši kos opreme?
Dober nahrbtnik, ki ne vpija znoja oziroma se hitro posuši, lepo razporedi težo in ima vse potrebne žepke ter sisteme za pripenjanje cepina in pohodniških palic.

S kom bi šla na kavo?
Dvomim, da jo kdorkoli pozna, pa še vseeno je totalna carica. In sicer Heather, avtorica bloga Just a Colorado Gal. Spremljam jo že več let, je moja osebna inspiracija, iz njenega bloga pa sem tudi črpala navdih za nastanek svojega.