Podori v slovenskih Alpah

Da slovenske gore niso med najstabilnejšimi, ve vsak, ki gre kdaj v visokogorje. Malo je strašljivejših zvokov kot tisti "bzzzzzzzz", ki napoveduje z višine padajoči predmet! Seveda pa ne padajo le posamezni kamni, tudi večji podori niso pri nas nobena redkost.


Razor, eden bolj krušljivih slovenskih vrhov. Foto: Igor Gruber

Napake
na feratah

  Melišče je
planinca zabavišče


  Zakaj v
Karnijce

  Ne spreglejte
izdelkov v akciji!


Najslavnejši in največji podor na slovenskem govornem območju je tisti na južnih pobočjih Dobrača (2166 m) na avstrijskem Koroškem. Že v prazgodovini se je na področju, ki se danes zgovorno imenuje Rdeča peč, porušilo 900 milijonov kubičnih metrov materiala. Leta 1348 je velik potres v Furlaniji to področje tako zamajal, da se je v Ziljsko dolino odpeljalo še 150 milijonov kubikov materiala, zajezilo reko Ziljo, da je nastalo začasno jezero, in domnevno zasulo 17 vasi. Bučeči dogodek je seveda navdihnil kup ljudskih pesmi in pripovedk, ampak vsaj tisto o vaseh menda ne drži. Po zanimivi razlagi so se prebivalci s tem želeli prilisičiti do davčnih olajšav - in to še pred FURS-om ...

Na območju današnje Slovenije je največji skalni podor Kuntri (530 m) med Srpenico in Trnovim ob Soči, na južni strani Polovnika. Po mnenju nekaterih je povezan z nastankom oz. obstojem Srpeniškega jezera, ki je v pradavnem kvartarju segalo visoko v Bovško kotlino. Poglejmo pa si še nekaj podorov novejšega datuma in bolj visokogorskega značaja.

Skrivnost Košute

Gotovo ste si kdaj od daleč ogledovali južna pobočja karavanške Košute. Pri tem ste le stežka spregledali velik podor v pobočjih najzahodnejšega dvatisočaka Velikega vrha (2088 m). Podornemu materialu je izpod stene možno slediti še pet kilometrov navzdol po dolini vse do Podljubelja. Geologi ocenjujejo, da se je podor zgodil v srednjem veku, vendar jih čudi, da o tem ni nobenih pisnih dokazov tako kot npr. pri Dobraču. Predvidevajo, da zato, ker v teh koncih ni bilo nobenega kronista, ker tod ni potekala nobena pomembna prometnica in ker v bližini ni bilo velikih naselij, kakršen je Beljak pod Dobračem.


Veliki vrh s podorom. Foto: arhiv Kibube

Trentarski podori

V Trenti imajo navdušenci nad geologijo kaj početi. Na pobočjih Javorščka (1557 m) nad Bovško kotlino je lepo viden podor sredi gozda. Leta 1950 se je po pobočju odpeljalo 80.000 kubičnih metrov materiala. Cesta proti Vršiču pa vas lahko prestraši s t. i. dvojčkoma, dvema nasproti ležečima podoroma nad domačijo Plajer, ki sta se zgodila konec 80. let. Takšni dvojni podori so v ozkih dolinah ledeniškega nastanka pogosti, nekaj velikih balvanov pa se je ustavilo srhljivo blizu hiš. Odkar so na cesti naredili 280 metrov dolgo galerijo, so vsaj vozniki lahko brez strahu, plezanje po balvanih pa je seveda na lastno odgovornost.


Bovško pokopališče z Javorščkom (levo od cerkve); v sredini pobočja je opazen podor. Foto: arhiv Kibube

Velikonočni potres na Bovškem

Tisti, ki niste več najstniki, se še spomnite potresa, ki nas je prestrašil na veliko noč 12. aprila 1998. Potres z močjo 5,8 po Richterjevi lestvici je resno zamajal Bovec, v gorah okoli Krna pa je sprožil okrog sto podorov. Največ materiala, več kot milijon kubičnih metrov, se je odpeljalo v dolino v ostenjih Krna in na pobočjih Osojnice nad Tolminko. V dolini Tolminke se danes lahko sprehajate med balvani, večjimi kot hiša! Manjši podor je načel tudi jugovzhodno pobočje Lemeža (2043 m) nad Krnskim jezerom. Vojaške mulatjere, ki so vodile na ta brezpotni vrh, je že tako ali tako resno načenjal travnati zob časa, potem pa še tole ...


Krn in greben Krnčice. Oba so resno načeli podori po velikonočnem potresu. Foto: arhiv Kibube

Čedca

Svoje čase je bila najvišji slovenski slap Čedca v Makekovi Kočni na Jezerskem. Kljub 130 metrom višine nikoli ni bila prav ugledna in je bolj kot ne curljala izpod Jezerske Kočne in Velikega kupa. Rekordnemu nazivu pa se je odpovedala tako, da se je leta 2008 preprosto - podrla. Zdaj je visoka vsega 30 metrov in v rdeči podrtiji še manj impozantna kot prej. Mediji so sicer pompozno poročali o "naravni katastrofi", geologi pa pravijo, da gre za naraven pojav. Čedca je hitro nastala in se hitro tudi podrla. Podobna usoda menda čaka večino slovenskih slapov.


Ledno plezanje v "novi" Čedci. O krušljivosti priča rdeča barva kamnine. Foto: Primož Šenk

Razor, Prisojnik in še kaj

Kriški podi in dolina Krnice ne slovijo kot najkompaktnejši konec Julijskih Alp. V Dovškem Gamsovcu (2440 m) se je 6. avgust 1995 podrl konkreten del zahodne stene in se poigral tudi s tamkajšnjimi plezalnimi smermi. Označeno pot na Razor (2601 m) so morali zaradi podora leta 2013 speljati popolnoma na novo, tako da je sedaj precej bolj feratarska. Pot na Pihavec (2419 m) južno od Kriških podov pa že od leta 2014 čaka na popravilo. Zaenkrat je najvarnejša možnost za vzpon na ta osamljeni vrh po zahtevnem brezpotju s sedla Luknja - saj veste, tam, kjer je svoj prezgodnji konec učakal veliki poet Julijskih Alp Tine Mihelič.


Pot na Pihavec (v megli v sredini) je že nekaj časa zaprta. Foto: Judita Demšar

Tudi na vršiškem prvaku Prisojniku/Prisanku (2547 m) se ves čas nekaj dogaja. Včasih na dolgi in zahtevni Hanzovi poti, ki pelje od Koče na Gozdu, včasih na slikoviti ferati, Kopiščarjevi poti skozi Prednje okno, pa tudi Jubilejno pot skozi Zadnje okno so morali že nekajkrat popravljati in prestavljati. Šele zdaj, ko je speljana precej bolj zračno kot na začetku, jo skale menda puščajo bolj pri miru.


Video podora na Hanzovi poti leta 2014

Živeti in hoditi po gorah v stalnem strahu pred podori je seveda nesmiselno, kot ponavadi pa tudi tu velja - s spoštovanjem do narave, ki je mnogo mogočnejša od nas, in po pameti!


Opozorilo: Čeprav je eden osnovnih ciljev naših objav povečati varnost obiskovalcev gora, pa avtorji prispevkov in Kibuba, d. o. o., ne morejo sprejeti odgovornosti za morebitno nesrečo ali škodo, ki bi jo utrpeli njihovi uporabniki. Vsak opis ali nasvet je vedno subjektiven, poleg tega pa se razmere na terenu lahko spreminjajo celo iz ure v uro. Uporabnik se za turo odloči sam in tudi tvega sam.