Kako nisva prišli na Snežnik

Kibubazin št. 185, 22. 1. 2018

Tereza Letalova


A veste to, kako je šla Čehinja na Triglav? To bi lahko bila zgodba o meni. Moj prvi slovenski hrib je bila Šmarna, takoj po tem pa Triglav, šla sem v tekaških čevljih in v nahrbtniku sem imela en sendvič in eno frutabelo ... No, to je čisto druga zgodba, zdaj bi vam rada povedala eno zimsko zgodbo o tem, kako sva šli z Nežo na mojo prvo snežno turo na Snežnik.

Vse foto: Tereza Letalova

Človek, premakni
svojo mejo!

  Medtem ko je
svet spal
  Honduras, vesoljci
in poplava

  Ne spreglejte
izdelkov v akciji!


A že poznate Nežo? Neža ima kar nore ideje, kot na primer takrat, ko smo šli novembra na Gardi z 80 na 2080 višincev in nazaj v enem dnevu. Brez lučk. Brez zemljevida ali poznavanja terena. Na srečo s Primožem. In smo preživeli, valjda, kot vedno. Tudi Snežnik sva preživeli, kako pa se je to začelo?

Enkrat februarja pride Neža do mene in reče: »Greva na sneg, ful bo lepo.« Primož, ki naju večinoma spremlja na planinske pustolovščine, izkušen planinec, je bil ravno na smučanju, tako da sva šli kar sami. Mogoče napaka. Ampak tudi iz napak se človek uči. Takrat še nisem vedela, da Neža vedno izbere najdaljšo pot, saj ona gre hodit, ne se z avtom peljat. In da je njen priljubljeni odgovor na vse nasvete ali opozorila: »Ni panike, bomo že ...« To februarsko nedeljo sem se pa hitro naučila ...



Kako naju je rešil gozdar

Plan je bil začeti v Leskovi dolini. Prvi izziv je bil sploh najti izhodiščno točko, ampak Google tukaj ni razočaral in naju je varno pripeljal. Naju je pa sneg prevaral, saj je Nežin megan globoko zagrizel in enostavno ni šel ne naprej ne nazaj. Trudili sva se samo pet minut, ko je iz gozda prišel velik terenec z velikim gozdarjem notri. Midve sva mu bili na poti, tako da ni bilo druge, kot da naju reši. Prijazni mladenič je brez oklevanja zavihal rokave, lotil se je lopate in kmalu je bil megan spet premičen. Gozdarski princ je moral še svoje veliko telo namestiti v majčkenega megana in s koleni skoraj pod brado ga je sam odpeljal na varno, saj Neža niti z mojimi »strokovnimi« nasveti, na katero stran naj obrača volan, ni prišla ven iz snežnega objema.


»Evo, tukaj ga pustite, saj danes nobenega več ne bo na tej poti. Kam pa sploh gresta, punci?«

»Na Snežnik.«

»Jooj, to pa imate dobrih pet ur gor, pejta rajš domov!«

»Nee, ni panike, saj bova ...«

Mislim, da je po najinem odhodu poiskal v mobitelu številko reševalne službe, da jih opozori, da bojo imeli pozneje nekaj dela. Midve sva si pa mislili: »Kakih pet ur! Dve urci, pa sva zgoraj, saj sva fit, on pa nima niti pojma niti kondicije.« In sva z veseljem in brez skrbi štartali ...


Kako sva izgubili in našli markacije

Prvo markacijo sva našli, in to je bila za nekaj časa tudi zadnja, saj jih je večino pokril sneg. Po pol ure hoje in klepetanja pa ugotoviva, da nekaj verjetno ni OK, saj markacij že dolgo ni bilo. Preveriva s stricem Googlom in res, od Snežnika sva se bolj oddalili, kot se mu približali. No, nima veze, greva naprej in pri prvi priložnosti zavijeva na gozdno pot, ki se dviga v smeri, ki se nama zdi OK. Še čez pol ure hoje vidiva drugo markacijo, evo, pa sva rešeni, zdaj pa na zmago. Veselo nadaljujeva po gozdni poti, na kateri se kmalu vidijo samo sledi smučk. Seveda se kar teh smučk drživa, saj kamor gre smučar, greva lahko tudi midve.

Kmalu prideva na gozdno pobočje, ki se začne strmo dvigovati, niti smučarskih sledi ni več, markacije so se pa spet izgubile. Ne obupava, saj je hoja v snegu do kolen zelo zabavna, hkrati pa se tolaživa, kako lepi ritki bova imeli po taki telovadbi. Kmalu se tudi markacije spet pojavijo, sicer malo drugačne, kot sva navajeni – dve rdeči vodoravni črti, ampak kaj veva, mogoče so tile Dolenjci malo posebni ... Še naprej se polni energije prebijava skozi globok sneg, dokler ne prideva na vrh pobočja in se pred nama odpre pogled na Snežnik – zelooo daleč stran. Hodiva že skoraj tri ure in dan se počasi krajša, saj nisva štartali posebno zgodaj. Jaz se skoraj zjokam, saj nimam nič hrane s sabo, Neža mi je sicer v koči na Snežniku obljubila topel pasulj in štruklje. Pogledava se in Neža spregovori tako, kot je še nikoli nisem slišala: »Kaj, če bi šli nazaj?« Skoraj ne morem verjeti, kaj je rekla, sem pa zelo vesela te izjave. Na sončnem koščku zasneženega vrha se usedeva, uživava v pogledu na Snežnik in si podeliva banano in kosmiče, saj ima Neža vedno hrano s sabo – to so te izkušnje, ki jih jaz nisem imela. Pot nazaj je potem zelo hitra, pomaga nama tudi moja Garminova ura, ki ima zapisano pot. Po snegu malo tečeva, malo se sankava po riti, in v eni uri sva nazaj pri avtu, ki naju varno čaka točno tam, kje ga je najin princ gozdar sparkiral.

Kaj so pa bile te posebne dolenjske markacije, ki sva se jih držali? To izveva šele teden pozneje, ko se Primož vrne s smučanja, saj on dobro ve, da so to oznake gozdnih meja ...



Prispevek je nastal v okviru razpisa ZBIRAMO ZIMSKE ZGODBE. Dogodki in doživljanja, opisani v njem, odražajo stališča pisca in ne nujno tudi Kibube d. o. o.