Izgubljeni in spet najdeni zaklad

POLETNA PUSTOLOVŠČINA

Polona Zabret


Osamljena hišica, nočni obisk, lov za zakladom in požrešna riba ... Vse to v napeti poletni zgodbi!


Foto: Matej Brus

Od sončnega zahoda
do vzhoda
  Elbrus: za
kozlat dobro


  Pesem
z višav


  Ne spreglejte
izdelkov v akciji!


Sredi noči, natančneje devet minut čez eno me iz trdnega spanca prebudi trkanje. Še preden se uspem postaviti na noge, skozi reže polken prikupne počitniške hiške opazim snop svetlobe. Ko previdno pokukam skozi okno, me tiho, a z navdušenjem v glasu in s svetilko v rokah pozdravi moški glas. V angleščini, s pridihom nemškega naglasa mi hiti pojasnjevat, da s sestro že enajst ur pešačita in da bi bila zelo hvaležna, če bi jima lahko omogočila prenočišče za le eno noč, saj se naslednji dan z bližnje postaje z avtobusom vračata proti hrvaški prestolnici.

Seveda jima, kot gostoljubna Slovenka, z veseljem odstopim dve, kar tako na hitro postavljeni ležišči, hkrati pa ju obvestim o nabito polnem hladilniku, ki kar kliče po lačnih tujcih. Mimogrede jima razkažem še ostale prostore v hiški, nato se odpravim spat. Čez dobrih šest ur se polna energije in pričakovanj dvignem iz postelje. Tiho se odpravim proti kuhinji, kjer po že ustaljeni rutini pričnem kuhati kavo. Njen vonj prebudi tudi moja začasna gosta, ki se mi še napol miže počasi približata. Z veseljem tudi njuni skodelici napolnim s toplo, omamno dišečo tekočino. Po nekaj prvih požirkih se na obrazu obeh Nemcev izriše popolnoma, enak hvaležnosti poln nasmeh, ki dejstvo, da sta bližnja krvna sorodnika, le še potrdi. Ob pripravi in uživanju zajtrka uspemo razviti debato o športnih aktivnostih in izkaže se, da sta tudi onadva (tako kot jaz) zagrizena geolovca oz. geochacherja. Seveda s pomočjo ustrezne spletne strani in GPS-naprave hitro ugotovimo, da se v neposredni bližini nahajata dve geotočki. Po nekaj izmenjanih pogledih pade odločitev, da se kar se da hitro odpravimo na geolov.

Še preden uspem zakleniti vrata hiške, me Markus (izkaže se, da imata obadva eni izmed najpogostejših nemških imen – Markusovi sestri je ime Julia) obvesti, da sta oba "zaklada" oddaljena slabo uro hoje, a se bomo najprej odpravili do tistega, ki je bolj oddaljen od morja, saj računamo na to, da se bomo po obisku druge geotočke lahko ohladili v morski vodi prijetne temperature.

Ob jutranjem vetriču, ki nam je hladil že pregreta telesa, in ob občudovanju hrvaške makije je pot do prve točke minila zelo hitro. Tudi zakladek smo iz debla kmalu uspeli izbrskati in navdušeni nad najdbo smo se vpisali v priloženi blokec. Nadaljevanje poti smo si krajšali s petjem vsepovsod znanih skladb Abbe in Beatlov. Ko smo izčrpali vsa nam poznana besedila, je pogovor nanesel na potovanja ter splošno preživljanje prostega časa in že smo stopali po pomolu.

Kar naenkrat se Markus ustavi in ob pogledu na njegovo namrščeno čelo naju z Julio zaskrbi, a izkaže se, da je situacija prej smešna kot zaskrbljujoča – drugi zakladek naj bi se nahajal na mestu, kjer stojimo, a ga nikjer ne opazimo. Hitro ugotovimo, da je zelo verjetno pod pomolom. Navdušeni nad izvirnostjo skrivališča se preoblečemo v kopalke in poskačemo v že precej segreto morje. Julia previdno pretipa dno pomola in nama oznani, da stena ni tako debela, posledično se nam ne bo treba potapljati zelo globoko. Vsi trije pogumno zajamemo zrak in čez nekaj trenutkov se znajdemo pod pomolom, pravzaprav v njem. Medtem ko okoli nas neprestano plavajo ribe različnih barv in velikosti, začnemo tipati za zakladkom. Na srečo ga po že desetih minutah iskanja Markusu le uspe najti. Zaradi mokrih rok in navdušenosti nad najdbo mu škatlica v velikosti kovanca za pet centov pade v vodo. Ko tone proti skalnatemu dnu, se vsi presenečeni le spogledujemo. Končno se hkrati poženemo pod vodo, kjer po skalnati podlagi raztreseno stegujemo roke. Zaradi slabe vidljivosti, pekočih oči in splošne izčrpanosti se po dvajsetih minutah nehamo truditi z iskanjem očitno izgubljenega zaklada.

Malce obupani se vrnemo na pomol, kjer nas pozdravita dva ljubiteljska ribiča. Vsi trije tiho posedemo na rob in zamišljeno opazujemo lovljenje rib. Nenadoma se eden izmed ribičev zdrzne. Njegova ribiška palica začne močno opletati in njen lastnik jo trdno drži, upirajočo se ribo pa s trnkom vleče proti sebi. Ko plen doseže pomol, nemška sorojenca z zanimanjem stopita naprej in tudi sama se jim približam. Z izurjenim očesom ribič hitro opazi, da z ribo nekaj ni v redu. Medtem ko ji iz ust snema kljuko, v njenem grlu opazi majhno plastično škatlico. Previdno jo povleče ven, spusti ribo nazaj v vodo in se zazre v nenavadni predmet. Takrat Markus veselo zavpije. Neverjetno naključje je poskrbelo, da je ravnokar ujeta riba pojedla izgubljeni zakladek! Iskreno presenečeni nad nepredstavljivo srečo le zremo drug v drugega in se pri tem glasno smejimo. Oba ribiča nas, dokler jima ne pojasnimo situacije, gledata, kot da se nam je čisto zares zmešalo. Tokrat Julii z osušenimi rokami uspe odviti pokrovček in vsi trije se končno podpišemo na natančno zloženi listič. Ko uspešno vrnem zakladek na njegovo prvotno mesto, se skupaj z Nemcema poslovimo od ribičev in počasi krenemo proti hiški.

Preden se dokončno poslovimo, Markusu in Julii dobrodušno napolnim nahrbtnika z veliko zalogo vode in sadja. Med neutrudnim smehom in objemanjem si obljubimo, da se skupaj zagotovo še podamo na kakšen geolov in da bo naša dogodivščina spomin, ki bo ostal za vedno.

Prispevek je nastal v okviru razpisa na temo POLETNA PUSTOLOVŠČINA. Dogodki in doživljanja, opisani v njem, odražajo stališča pisca in ne nujno tudi Kibube d. o. o.