Človek, premakni svojo mejo!

Kibubazin št. 183, 15. 1. 2018

Nuša Maver


Kje so človeške meje? Po večeru European Outdoor Film Tour mi to vprašanje preprosto ne gre iz glave. Kakšen film! Kljub njegovi izjemni dolžini bi ga lahko podaljšala še vsaj za kakšno zgodbo. A temu bi verjetno še zmeraj sledil isti stavek …

Foto: Matic Redelonghi

Medtem ko je
svet spal
  Honduras, vesoljci
in poplava

  Pesem
z višav

  Ne spreglejte
izdelkov v akciji!


European Outdoor Film Tour – nikoli zares nisem vedela, v čem je stvar, in tudi letos o dogodku nisem kaj prida raziskovala. Baje gre za avanturistične zgodbe … Dovolj dobra informacija, da sem si sklenila postreči z nekaj trenutki pustolovščine in zraven zvlekla še očeta. O razprodani dvorani so obveščali že pred dnevi, zato sva sedeže zasedla slabo uro pred začetkom. V dvorani je bobnelo – prav res, do zadnjega sedeža je bila polna celo prva vrsta. Ne pomnim, kdaj sem nazadnje sedela v kinodvorani, kjer bi bilo zapolnjenih več kot le nekaj stolov. Razlog za občutek, ob katerem so se mi naježile kocine, pa ni skrit samo v tem. Vzela sem si čas, da sem natančno prečesala dvorano. Avanturistična energija preprostih ljudi se je kar razlegala med občinstvom. Ne, tega ni bilo moč zgrešiti. Puhovk za vso barvno paleto, pletene kape, na pol pohodniška obutev … Krdelo mamutov in wolfskinov ... To so lahko samo ljudje, ki košček pustolovščine vselej nosijo s sabo. Gospa ob meni je pila kar iz čutare. Kakšna kokakola, v kinu bom danes s čutaro! Tisto tapravo, planinsko. Kakšen filing! Polna dvorana somišljenikov. Tega ne doživiš vsak dan. Slišim fanta pred sabo, ki razlaga, v kateri smeri si je poškodoval prst, ki ga še zmeraj prekriva mavec, in sosed mu opisuje svojo izkušnjo iz vertikale. Kri mi kar vre po telesu in komaj še sedim na mestu.

Potem se začne … Zgodbe o plezalnih podvigih, o smučarskih in kolesarskih spustih, pa o džungli, o himalajskih vrhovih in grenlandski razprostranjenosti … Prav vsaka je dih jemajoča. Na podobne posnetke naletim skoraj vsak dan, a nikoli zares ne izvem, kaj se plete po glavah teh ekstremistov. Kje je izvir njihove trme? Kakšne so njihove zgodbe? In kako je vse to sploh mogoče?

»Norci! Zakaj jim je treba tako tvegati življenje?« bi rekla večina. Toda ne v tej dvorani. Tukaj zbrani ljudje mislijo drugače. Morda je kriva biologija, morda se po njihovih žilah pretaka drugačna kri. Tista, v kateri je koncentrat adrenalina nekoliko višji od povprečja. Ali pa njihove oči vidijo drugače. Ti vidiš napor, izgubo časa in se sprašuješ o smislu. V njegovih mislih pa se že vrti zgodba o spustu, razgledu, skoku … O izzivu, ki mu ga je na pot nastavilo življenje in ki bo osmislilo njegovo bivanje na tej strani. Tvoje srce bije v varnem pisarniškem svetu, njegov utrip ohranja občutek svobode, ki ga lahko najde samo tam zunaj. Tam, do koder tvoj razum ne seže in oči ne vidijo.

Tudi jaz sedim med njimi. Na platno gledam z občudovanjem in ogromno mero spoštovanja. Vztrajnost, odločnost in optimizem, ki se pretakajo po žilah teh ljudi, so nedojemljivi. Včasih slišim koga govoriti o trpljenju, a v nobenem trenutku mi ga ne uspe zaslediti. Grizejo, stiskajo zobe in kričijo. Še več! Na poti omahujejo. In na koncu … Na koncu se vsaka zgodba zaključi s solzami na obrazu. Ne, to niso solze žalosti, to ni odraz bolečine. So solze sreče, uspeha, hvaležnosti. Sreče do življenja. Do svobode. Solze, ki jih lahko iz telesa zvabiš samo takrat, ko resnično snameš masko, ki jo sicer nosiš med štirimi stenami. Ko najdeš sebe, ko prestopiš ukalupljeno pot in si dovoliš biti ti.

Včasih preprosto moraš zaiti. Tvegati in verjeti, da sreča spremlja hrabre. Naletel boš na pot, ki je ljudje ne odobravajo in pred katero so že davno postavili znak s križem ter smrtno glavo na vrhu, ki označuje prepovedan vstop. Ker drugačnih nihče ne mara. Ker moraš plavati s tokom najširše reke, da si normalen. Pravijo, da ta ponuja vse, kar si lahko zaželiš, na tistih osamljenih rokavih pa ni prav ničesar.

Pa si kdaj zašel? Si kdaj stopil na pot, ki jo poznajo le redki? In če ti povem, da niti domišljija ne pozna vseh drobnih trenutkov, ki ti jih ponujajo te skrivnostne poti? Prišepnem ti še to ... Če boš zares vztrajno stopal, morda najdeš tudi sebe. Kdo pa ve, kje so človeške meje.

Foto: Lara Zgonc



Prispevek je nastal v okviru razpisa ZBIRAMO ZIMSKE ZGODBE. Dogodki in doživljanja, opisani v njem, odražajo stališča pisca in ne nujno tudi Kibube d. o. o.